nekaj globokega =P

PARTNERSTVO …

 

 

 

Smisel partnerstva naj bi bil, da se družita dve popolnoma samostojni
osebi, ker jima je v dvoje prijetneje, kot če sta sama. Spomnim se,
kako je dr.Sanja Rozman odgovorila novinarki, ko jo je le-ta vprašala,
kaj je zanjo ljubezen. Rekle je nekako takole:

Če me bo partner prepričeval, da me neskončno ljubi, da ne more živete
brez mene, da si ne predstavlja, da bi me zapustil, da je brez mene
čisto izgubljen … mu bom rekla, NE, hvala, ne želim si in ne zmorem
takega partnerstva.

Če pa bo partner rekel, da je zadovoljen sam s seboj, da se ima rad,
da je srečen, da mu je lepo na tem svetu, na je življeje lepo – ampak
z menoj mu je še lepše in prijetneje in da si zato želi biti z
mano…. takega pa lahko ljubim in živim z njim.

 

Zelo lepo in nazormno povedano kaj je smisel partnerstva. Ne
dopolnjevanje temveč sožitje. Bistvo je namreč v tem, da nimamo
partnerja zato, da nas dopolnjuje, izpolnjuje, podpira, balansira in
kaj vem kaj še… S tem samo obremenjujemo drug drugega in prihaja do
kriz. Imamo ga preprosto zato, ker nam je življenje z njim lepše,
prijetnejše, ker si želimo biti z njim – ne pa zato, ker moramo biti,
ker drugače ne znamo, ne zmoremo.

 

Vsak človek ima svojo energijo. V Celestinski prerokbi je lepo opisano
kako prihaja do nesoglasij med partnerjema. Ko nekomu primanjkuje
energije, ni več >samostojna celota<, podzavestno na nek način prične
črpati energijo od partnerja. Prihaja do sporov, konfliktov.
Prepričana sem in tudi življenje mi je to dokazalo – na meni sami in
na ljudeh okoli mene – da nam vesolje pošlje vedno “tapravega”
partnerja; to je tistega, ki ga v danem trenutku potrebujemo za naš
razvoj. V kolikor se moramo v tem življenju učiti partnerskih odnosov,
se moramo pač učiti.

 

Potrebujemo torej točno take partnerje, ki nam bodo pomagali s svojim
obnašanjem in odnosom priti do določenih spoznanj in sprememb nas
samih. Če se imamo veliko za naučiti in mi to odbijamo, bo morda
učenje potekalo vse življenje in sanjskega partnerja nikoli ne bomo
srečali, ker ne bomo dosegli takega nivoja zavedanja, kjer se on lahko
pojavi.

 

To se tako značilno kaže v tem, da nekateri spreminjajo partnerje,
sebe pa ne in privlačijo k sebi vedno enake partnerje (ker od sebe
dajejo enak energetski vzorec) in vedno slej ko prej pridejo z vsakim
partnerjem v isto situacijo – stojijo pred isto “domačo nalogo”, ki se
ji pač ne moreš izogniti. Treba jo je rešiti in se ob tem pomakniti ob
spirali zavedanja malo višje.. Zato je tudi popolnoma odveč imeti
kakršne koli občutke krivde: zakaj sem se spečal/a ravno z
njim/njo…? S komerkoli bi se, bi si bili na nek način podobni -
vzorec bi bil isti.

 

Bistvo vsega je spreminjati sebe, ljubiti sebe.. Šele potem, ko znamo
živeti sami s sabo, ko partnerja ne potrebujemo nujno za našo srečo,
ko ugotovimo, da ljubezen in sreča ni le partnerjev odnos do nas, da
ljubezen je Življenje, vesolje..mi sami, ko smo “energetsko”
samostojni in ne potrebujemo NIKOGAR, da bi se naslanjali nanj, iskali
varnost, zaščito, podporo… šele potem smo zreli za tistega pravega
sanjskega partnerja. In šele potem tudi pride.. kot tisti metulj, ki
ga prenehamo loviti. Ko lahko le dajemo brez namena povračila, ko se z
njim dopolnjujemo, ne pa izpolnjujemo. Part-near / vzporedne poti / in
ne skupne ali celo prepletene.

 

Vsak partner nam je torej poslan, da nam (drug drugemu) pomaga do teh
spoznanj. Za marsikoga mislimo – bil je edini pravi… in res je bil
pravi – za tisti trenutek. Ko smo bili na določenem zavedanju, smo ga
pritegnilli, ker nam je v tem odgovarjal. Ko smo se od njega naučili
kar nam je lahko nudil za učenje (in on od nas), spoznanja, se naše
poti razidejo. Zavedanje ponavadi začne dvigovat en partner. Če mu
drugi sledi, se lahko razvije partnerstvo na zelo visokem nivoju in
morda celo drug za drugega ugotovita, da sta “taprava”! Če eden
zaostaja, se sčasoma njune poti ločita.

 

Mislim, da ni nujno, da imamo v vsakem življenju “tistega tapravega”,
včasih potrebujemo kakšnega drugega, da je naš razvoj hitrejši. To je
lepo opisano v Usodi duš. Naš Življenjski partner pa nas mogoče v tem
življenju spremlja kot naš otrok ali katera druga bližnja oseba….

 

Včasih nam pride nekdo na pot, pa mi ne “čutimo” kemije. Nikoli ne
vemo, kdaj zamujamo lastno šolo, ki bi nam pomagala pri spremembi v
sebi, da res pridemo do pravega. Ali pa nehote res zamujamo pravega.
Seveda vse to ne pomeni, da sprejmemo kar vsakega, ki nam pride na pot
in besno iščemo, kaj se imamo od njega naučiti. Take stvari pač čutimo
v sebi – kot zaljubljenost, simpatijo, tisto “nekaj”, kar nas vleče k
nekomu.

 

Vesolje nam bo poslalo in obdržali bomo tistega partnerja, ki nam je
namenjen. Vsi ostali, ki pridejo in gredo, so tu zato, da nas nečesa
naučijo v življenju, da nas v nekem smislu izzovejo. Morda nam je
trenutni namenjen zato, da iz sebe očistimo ljubosumje….
nesamostojnost…. da bi se malo igrali in dvigali samozavest.

 

Človek mora biti sam zase celota, se naučiti energijo dobivati iz
vesolja sam. Šele potem lahko dve osebi čudovito živita skupaj- ena OB
drugi in ne ena NA drugi. In če se ena odmakne, druga še vedno stoji
pokonci! In nihče se ne čuti izkoriščanega, izčrpanega, uporabljenega,
obe lahko “dihata”, nihče ne visi na drugem, nihče ni odvisen od
prisotnosti drugega..

Oba imata energije dovolj, in ta se lahko prepleta in plemeniti..
Nihče ni VEČ, nihče ni MANJ. In če smo celota, svobodni, in če je tak
tudi naš partner, ga sprejemamo takega kot je, ker ne iščemo na njem
in od njega stvari, ki bi jih sami radi imeli.

 

Partnerstvo je komplicirana stvar, ker ga pogosto narobe dojemamo.
Paradoks pa je ta, da šele ko znamo živeti popolnoma samostojno, brez
partnerja, dobimo res tistega tapravega, ki “nam leže na dušo” !

 

Enaki principi veljajo tudi za prijateljstvo. Od nobene osebe naj ne
bi bili odvisni, družili naj bi se s tistimi, ki nam lepšajo življenje